Pasja decembrska zgodba

Pasja decembrska zgodba

Pred dobrim mesecem dni se je mimo naše hiše sprehodila bivša soseda Anja, ki je bila na obisku v domačih krajih. Običajno se je sprehajala z nečaki, tokrat pa je poleg njih »repkal« še prisrčen kuža. Prisrčen je prava beseda. Lep … no, tu bi se dalo razpravljati:

bel in umazano črn, s svetlo modrimi (že skoraj belimi) očmi, eno oko krasi dodatna črna pika, smrček pa je roza. Kaj takega!? Človek si ne more kaj, da ne bi pomislil: »Kakšna kreativnost Tistega, ki jo je ustvaril!«

Psička Lumi, del ekipe Luminum

Izmenjali smo par besed in izvedeli, da je bila psička zapuščena. Nekdo jo je v gozdu, na meji med Slovenijo in Italijo, privezal za drevo, postavil poleg posodo z vodo in odšel. Za zmeraj.

Ne bomo sodili, ker ne poznamo zgodbe, zakaj se je tako odločil. Vsekakor pa je začutiti, da si je želel, da psičko nekdo najde in ji ponudi nov dom. Res bi lahko našel boljši način, a iskreno mu želim vse dobro.

Anja je tako psičko dobila v zavetišču in jo naravnost oboževala. A kaj, ko je ugotovila, da ob službi, ki jo opravlja, še posebej v poletnem času, res ne bo zmogla skrbeti še zanjo. Naša družina je to stisko zelo dobro razumela, saj smo bili nekoč pred mnogo leti v podobni situaciji. Ampak psička nam je res  prirasla k srcu … in ko je Anja dodala še informacijo, da odhaja za mesec dni in pol v Peru in psičko lahko dobimo v varstvo (in nekakšno »testno obdobje«, če bi lahko ostala pri nas), nam je iskreno priznamo, zaigralo srce.

Vendar samo igranje srca za psička ni dovolj. Vzeli smo si čas za razmislek. Veliko večernih pogovorov. Hčerka je zdaj že najstnica in za svoja leta zelo odgovorno dekle in njena želja je bila neizmerna. Že preden smo se spoznali s psičko (ime vam bom razkrila na koncu :)) je pisala Miklavžu (oh, že zdavnaj ve vse o Miklavževi skrivnosti, a še vedno mu vsako leto piše … in poleg darila pričakuje tudi njegovo pismo), da ima letos samo eno željo: želi si živo žival. Njene oči so bile zelo velike in proseče: »Če jo dobim, ne potrebujem ničesar drugega!« A midva se nisva dala zlepa. Dolgi večerni pogovori, SWOT analiza, argumentiranje za in proti … bližal pa se je tudi Anjin odhod v Peru…

Če zgodbo, ki se je vmes zapletla še z Anjino odločitvijo, da jo ima preveč rada, da bi jo kasneje dala od sebe, pa potem razpletla, ko je s težkim srcem (in nekaj dnevi solza) priznala, da se zaveda, da bo za psičko najbolje, če jo vendarle odda, saj bo psička ob 12 urnem delavniku preveč sama … skrajšam: na Miklavžev dan sem se odpravila po našo novo gostjo. V hčerinem peharčku pa se je poleg oblačil, rozin in »slajma« znašlo še malo darilce, ki ga ni smela odpreti, dokler se ne vrne iz šole.

lumi1

Ko je odprla darilo je bilo notri manjše darilce in pisemce, listič na katerem je pisalo: »Danes je nekdo zelo žalosten.« Nič ji ni bilo jasno. Odprla je drugo darilce, v katerem je bil še en listič, na katerem je pisalo: »In prav zaradi tega, bo nekdo vesel!« Spraševala se je, kaj to pomeni, nato pa sem iz kleti pripeljala psičko… Psičko Lumi!

»Lumi, moja Lumi!!!« Jokala je kot majhna deklica in že dolgo je nisem slišala glasno jokati, sploh pa ne od sreče!

Ja, tako je v našo družino in s tem tudi v podjetje, kjer izdelujemo vrhunska kuhinjska stekla pod blagovno znamko Luminum, prišla psička Lumi. Psička z imenom, ki ga ji nismo nadeli mi, temveč je bila nemara že od začetka usojena, da čuva našo hišo, naše podjetje in našo blagovno znamko :)… in nas s svojim kreativnim izgledom spodbuja k večji kreativnosti pri ustvarjanju zanimivih dizajnov.

In res ji pri nas ni hudo.Pridno jo sprehajamo, tekom dopoldneva jo na hodniku večkrat pocrkljamo, trudimo se ji privzgojiti dobre navade, ji vzbuditi zaupanje v nas, čez popoldneve ji hčerka namenja več pozornosti, kot skrbi za pospravljeno stanovanje 🙂

… le z Vikijem (našim mačkonom) še nista največja kolega.

Naroči kuhinjsko steklo Luminum
Kuhinjska stekla Gorenjska, Primorska, Osrednja Slovenija